Zaposlitveni status je osrednjega pomena: večina delavcev na spletnih platformah je razvrščena kot samozaposlena, kar omejuje njihov dostop do temeljnih pravic, kot so minimalna plača, plačan dopust, socialno zavarovanje, varnost in zdravje pri delu ter kolektivno pogajanje. Čeprav nova Direktiva EU o platformnem delu uvaja izpodbojno domnevo o obstoju delovnega razmerja, njena merila v glavnem odražajo realnosti platformnega dela na lokaciji, kar pomeni, da spletni delavci (zlasti tisti z visoko stopnjo avtonomije) le redko izpolnijo pogoje za zaščito.

Poročilo kaže na velike razlike med državami v nacionalni zakonodaji, pri čemer je le nekaj držav članic uvedlo domnevo o zaposlitvi ali hibridne kategorije delavcev. Spletni delavci se soočajo tudi z obsežnimi vrzelmi v socialni zaščiti, saj so sistemi še vedno zasnovani predvsem okoli standardnih oblik zaposlitve, med državami članicami pa vztrajajo velike razlike.

Čezmejno spletno platformno delo prinaša dodatno pravno negotovost, zlasti glede pristojnosti, davčne skladnosti, usklajevanja sistemov socialne varnosti in pravic do prostega gibanja, pri čemer nobeno od teh področij še ne upošteva v celoti lokacijsko neodvisnega digitalnega dela.

Algoritmično upravljanje je ena ključnih značilnosti spletnega platformnega dela, saj platforme uporabljajo avtomatizirano spremljanje in odločanje za dodeljevanje nalog, ocenjevanje uspešnosti ter oblikovanje delovnih pogojev. Direktiva o platformnem delu in Akt o umetni inteligenci (AI Act) uvajata nova pravila glede preglednosti, nadzora in zmanjševanja tveganj, vendar se zaščita pogosto nanaša le na zaposlene, zaradi česar številni samozaposleni spletni delavci ostajajo brez ustreznih varovalk.

Na splošno poročilo ugotavlja, da kljub pomembnim pobudam na ravni EU spletno platformno delo še vedno urejajo razdrobljeni in zastareli regulativni okviri, kar poudarja potrebo po usklajeni, v prihodnost usmerjeni zakonodaji, ki bo zagotavljala poštene delovne pogoje na rastočem evropskem digitalnem trgu dela.